Pohod iz Kranjske Gore, skozi Podkoren do Zelencev in krožni povratek v Kranjsko Goro

Mlado jutro nas je zvabilo na plano in zavoljo prvih sončnih žarkov je kaj kmalu postalo jasno, da je na obzorju lep pohodniški dan. Iz železarskega mesta smo se z avtobusom redne linije zapeljali do Kranjske Gore. Spotoma nas je pozdravil s soncem ožarjeni Špik in nam kot kleni ošiljeni svetilnik pokazal, kdo je gospodar čudovitega predela Julijcev, ki zaokroža veduto Martuljška skupine. Ko smo v Mariji na produ, kot so nekoč imenovali Kranjsko goro, izstopili, nas je vodja skupine Miro Ražman kaj kmalu utiril na pravo pot.

V senci ob strugi raslega drevja smo mleli prijetno kolovozno pot in mestoma senčno gozdno stezo tja proti Podkorenu. Spotoma smo imeli čast pobliže spoznati šestero nojev, ki sploh niso tiščali glav v pesek, temveč so nas prišleke zvedavo ogledovali. Prispevši v Podkoren, prijetno, urejeno vasico, kjer prebivajo domačini »Karenci«, smo z občudovanjem zrli v pristno arhitekturo odete in vzdrževane hiše in se prek vaškega jedra prebili do roba vasi in naprej proti izviru Save Dolinke v Zelencih.

Tamkajšnja okrepčevalnica nam je nudila dopoldanske kave, nakar smo se okrepčani podali v čudovito naravno okolje Zelencev, kjer je bilo moč opazovati prvobitnost in neokrnjenost matere narave z vsem tistim dobrim, ki ji pritiče in nas nehote poboža, da misli polete nekam, kjer jim je lepo.

Leseni mostič, pod katerim se skozi visokorasle trave in ostalo bilje z lenobnimi gibi pomika mlada Sava Dolinka, ki si čez čas, ko ob vseh njenih pritokih odraste, najde blagodati tam daleč v širjavi Črnega morja, nas prestavi v realnost aktualnega turizma vrvečega vzdolž kolesarske steze.

Peš se podamo mimo še poleti dih jemajoče Vitrančeve strmine zimskih tekmovanj svetovnih asov alpskega smučanja. Pozdravijo nas v ta namen postavljeni objekti, iz panoja izstopajoč smučarski as in kateri neučakanih, na zimo čakajočih »ratrakov«.

Ne dolgo za tem nas objame senčno udobje okrepčevalnice kraj kolesarske poti, kjer smo presenečeni deležni objemov in gostoljubja predsednice društva Nuše Ražman, ob katere toplih pozdravnih besedah smo bili postreženi s borovničevim pecivom in okusnimi štruklji s pridodano pijačo. Ob žuborečem pogovoru smo se zazrli v urine kazalce, ki so neusmiljeno opominjali na odhod avtobusa v smeri iz katere nas je bil v ranih dopoldanskih urah pripeljal. Na udobnih sedalih si je urejal vsak svojih spominov in občutij na lepo preživet dan, ko se človek zaveda, da je postoril nekaj zase, vštevši »pušeljca« skupine z dobro energijo. Hvala.

Marjan Zupan