Decembrski izlet v neznano

Prvi petek v mesecu je rezerviran za pohodnike društva bolnikov z osteoporozo Jesenice. Decembrski je prav poseben, ker naš vodja Slavko pripravi izlet, oziroma pohod v skrivnostno zavit cilj. Bližal se je petek, vremenska napoved pa groza, dež, veter, mraz brrrr… no go 😊. Slavko hitro določi nov datum in sicer ponedeljek. Pregovorno je zadel žebljico na glavico.

Ponedeljek, okoli pol sedmih zjutraj, po jasni noči, mrzlem jutru, ogreti vlak – modra ptica, nas 0dpelje proti Ljubljani. Namesto palic in rezervnih majic, je tokratna oprema kapa, šal in rokavice. Po prihodu v prestolnico sledi izstop iz vlaka, peron, stopnice dol, podhod, stopnice gor, peron in vstop na vlak, tokrat na štajerski ekspres. Aha, gremo na Štajersko. Po nekaj kilometrih železne ceste, se Slavko le usmili nas radovednežev in pove končni cilj. Ejga v cele gremo. Na tem vlaku je tudi strežba raznih napitkov. Prijazni natakar pri naši mizi postreže čaj in kavo. Natakar odide in čaj se polije. No ja, to se še treznemu zgodi se pošalim. Slovenski pregovor pravi, da ko ima hudič ta mlade jih ima veliko. Pogovor z rokami, je kava hitro pod nogami.

Po prihodu v Celje, mesto grofov, Slavko hitro najde prevoz z lokalnim avtobusom na Stari grad, kjer je domovanje celjskih grofov. Ker pa je še nekaj časa do odhoda, pretegnemo krake po bližnji okolici, kjer se nahaja kip pisateljice in svetovne popotnice Alme Karlin. Na zahtevo ženskega dela, se tercet moških stisne ob gospo Karlin in škloc, prisežem, da še nikoli nisem objemal tako mrzle ženske. Gospa Alma se opravičujem.

Z avtobusom smo hitro prispeli na največji srednjeveški grad v Sloveniji. Grad je bil zgrajen v drugi polovici 12.stoletja in so ga naslednji lastniki dograjevali v naslednjih stoletjih. Najpomembnejši grof je bil Herman drugi. Že takrat pa ni šlo brez političnih prevar in korupcije, za tlačane jim ni bilo dosti mar, podobno kot danes. Najzanimivejši del gradu je 23 metrov visok Friderikov stolp, v katerega je oče Herman drugi dal zapreti sina Friderika, ker ni bil priden in ni ubogal očeta. Na stolp vodi sto stopnic, vendar ko prispeš na vrh si brez sape. Ne vem, ali zaradi stopnic, ali prekrasnega razgleda?

»Mesto Cele kot na dlan, okrog in okrog z gorami obdan« V dolino smo se spustili peš, le še rahel klanček in že smo pri cerkvi svetega Jožefa. Po kratkem ogledu, se preko Savinje vrnemo v mesto. Po takem naporu se prileže krepka malica, ki smo jo bili deležni v restavraciji na železniški postaji. Za razliko od Kamnika, tokrat okusni »šnicli« hitro dobijo uporabnike.

Do povratka je bilo še nekaj časa, zato naredimo še en giro po lepo okrašenem centru mesta, pa hop na vlak. V kraju zidanih mostov prestopimo in mimo rudarskih krajev prispemo v Ljubljano. Prestolnica v megli in mrazu, mi pa čakamo na naš prevoz. Kmalu zagledamo najlepšo stvar v Ljubljani, to je tabla z napisom Jesenice. Vlak se hitro polni, potem pa čakamo in čakamo, pa nihče ne ve koga ali kaj. Mine tri četrt ure, da se premaknemo in ob klepetu o lepih dogodkih hitro pridemo na cilj. Pomahamo si v slovo, še izstop in kratka pot do doma.

In za konec. Slavko hvala za organizacijo in vodenje res prijetnega izleta. Ker pa vsak tak dogodek vključuje tudi ostale udeležence, se tudi njim iskreno zahvaljujem za luštno preživet dan. Pa čisto za konec, miren božič ter srečno in veselo novo leto.

Tekst: Zvone B.

Fotografije: Miro