Potepanje po skrivnostni Notranjski

Že za rana se je namenil šofer Klavdij polnit avtobus s članicami in člani »Društva osteoporoza Jesenice« in nas popeljati k odkrivanju skrivnostne, za marsikoga nas še neodkrite Notranjske. Slavko je odlično trasiral pot in jo ob asistenci Mira kanil tudi izpeljati kot se šika. Brž, ko smo bili prispeli na Notranjsko smo pobrali turistično vodnico, ki je znatno več od tega. Mačka, kot je sama rekla, sliši na ime Alenka Veber in je poleg vodnice pisateljica, publicistka, ljubiteljska etnologinja, fotografinja, mentorica študijskih krožkov, ter predavateljica.

Po jutranji kavi smo »zaštartali« s čudovito cerkvijo Srca Jezusovega v Rakeku. Prvotno cerkev sv. Urha so v letih 1934 – 1938 povečali in predelali po Plečnikovih zamislih.

Pot nas je dalje vodila do čudovitega presihajočega Cerkniškega jezera, ki mu je že znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske namenil ne malo pozornosti. Poletni suši navkljub je bilo jezero, s habitatom, ki mu pripada, v nekoliko pomanjšani obliki še vedno živo.

V Žerovnici je sledilo okusno »notranjsko kosilo«, nakar nas je v vsej svoji mogočnosti pričakal romantični grad Snežnik, eden najlepših v Sloveniji.

Ponaša se z ohranjenimi avtentičnimi interierji iz druge polovice 19. stoletja, torej iz časov, ki jih ni več.

Nas pa je naša »gajstna« Alenka odpeljala k sebi domov v Babno polje, kjer smo pričakovali tistih osvežilnih -20 do -30 stopinj celzija, po katerih v zimskem času omenjeni kraj slovi, a glej ga zlomka, tega vročega poletnega dne nič od tega. Alenka nas je peljala na svojo, Rihtarjevo domačijo, nas najprej osvežila s pijačo, za tem pa razkrila zanimivo etno domačijo, s pridodano njej lastno srčno besedo.

Pot nas je po ravnicah in gozdnih predelih Notranjske pripeljala do Rakitne, kjer smo si ob turističnem jezercu in hotelu ogledali repliko znamenitega jambora in se seznanili z zgodbo transporta mogočnega 64 m dolgega lesenega jambora iz Rakitne do Trsta, kar se je z volovskimi in konjskimi vpregami ter veščimi furmani po ozkih zavitih cestah dogajalo koncem leta 1893 in začetkom leta 1894.

Nas pa je po tamkajšnjih, res da posodobljenih poteh, pot vodila v drugo smer – smer proti domu, kamor smo v zgodnje večernih urah polni prijetnih vtisov tudi prispeli. Hvala Slavku, Miru, Nuši, šoferju Klavdiju in Društvu bolnikov z osteoporozo Jesenice, k kateremu se nekako prištevamo vsi, ki takole lepo skupaj »povandramo«.  

Marjan Zupan