Pohod v »zaledeneli Tamar«

Februarski pohod je bil načrtovan v dolino pod Jalovcem. Na začetku tedna sem dobila namig, da je pot poledenela. No saj gremo šele v petek, do takrat bo že bolje. Tudi dereze bomo vzeli s seboj. V sončnem jutru smo se odpeljali z Jesenic. Dolina skakalnic je bila še v senci, pot pa v ledu. Med obuvanjem derez smo pomahali še članicam iz kranjskega društva bolnikov z osteoporozo, ki so že opremljene odšle proti planinski koči.

Po nekaj metrih hoje smo ugotovili, da ne bo šlo. Dve pohodnici sta bili brez derez. Kljub temu »pripomočku« bi bila pot zelo naporna in za naše kosti tudi nevarna. Odločili smo se, da ne gremo. Kaj pa sedaj? Domov? Ne! Dereze v nahrbtnik in odpeljali smo se v Rateče – na sonce. Naš vodič je predlagal, da gremo do planinskega doma na Tromeji. Predlog sprejet!

Cesta proti planinskemu domu je bila na nekaterih senčnih delih tudi poledenela vendar ne nevarna. V prijetnem klepetu smo obujali spomine, kako je bilo pred desetimi letina pohodu v Tamar. Mraz, da je kar škripalo pod nogami. Smreke odete  v debelo snežno odejo. Ko pa je posvetilo sonce se je sneg lesketal, da je vid jemalo. Kot v pravljici.

Po dobri uri hoje smo bili pri planinskem domu, ki je že dobro desetletje zaprt. Zunaj je stala le klop in dva polomljena plastična stola.

Dobro bo, za počitek in malico. Na vratih doma smo opazili tudi poučno opozorilo.

Uživali smo na toplem soncu in razgledu na zasnežene gore.

V Ratečah smo zaključili še pri Žerjavu s kavico. Tamar smo pustili za drugič, ko bo bolj prijazen.

Doživeli smo še en lep pohodniški dan, kljub slabemu začetku.

Tekst in foto: Marija Borštnik