Dogodki

Pohod v juliju – Podčetrtek

Julijski izlet je bil prav poseben. Prvič zato, ker ni bil po programu prvi petek v mesecu, drugič pa zato, ker smo bili sredi vročinskega vala in je bil dan izredno vroč. Prav vročina je bila tudi tista, ki je malo oklestila
udeležbo, vseeno pa je bilo prav prijetno.
Za drugo soboto v mesecu smo se odločili zaradi dopusta našega vodja in zaradi »kopalnega vlaka« ki vozi ob sobotah iz Ljubljane do Podčetrtka. Na pot iz Jesenic smo se podali v zgodnji jutranji uri z vlakom, na katerega smo vstopali vse iz Jesenic do Otoč. V Ljubljano smo prispeli pravočasno, tako, da smo si pred prestopanjem lahko privoščili še kavico.


Vožnja je ob sproščenem klepetu minila hitro in udobno, kar naenkrat je bila naša končna postaja. Na postaji v Podčetrtku nas je s svojim možem pričakala članica Milojka, nas pozdravila, spremila del poti, tako, da nas je usmerila na pravo pot, ter nas povabila, naj se ob zaključku pohoda oglasimo še pri njej.
Tako, nas je skupina devetih pohodnikov krenila na pot proti Olimju.

Olimje je majhen kraj, ki leži v območju Kozjanskega parka pod goro Rudnico. Znan je po samostanu v katerem prebivajo patri Minoriti.

Znan je tudi po baročni cerkvi Marijinega Vnebovzetja. Ta cerkev je ena najlepših baročnih stvaritev z bogatimi zlato črnimi okraski. V cerkvi smo se dodobra ohladili in si jo ogledali. Med ogledom sem prisluhnil vodiču, ki je vodil neko drugo skupino in razlagal njene znamenitosti. Zapomnil sem si razlago ene slike, nekega patra, ki je tudi prebival v tem samostanu, nisem pa si zapomnil letnice, v katerem angeli rešujejo ljudi, prvo pa so reševali Adama in Evo. Na sliki je Eva vsa nasmejana in mlada, Adam pa utrujen in star. Zakaj pa je taka razlika v videzu, saj sta bila spočeta kar blizu skupaj, vam pa povem v živo, če vas bo zanimalo.

Blizu cerkve je tudi poznana Čokoladnica v kateri si lahko nakupiš razne dobrote, prave umetnine, no mi smo se temu privilegiju odrekli ravno zaradi hude vročine.

Po ogledu cerkve smo se podali še proti deželi pravljic in domišljije, do koče pri čarovnici. Tudi ta dežela obstaja že kar nekaj let. Obiskujejo jo tako mladi in stari iz Slovenije in tudi od drugod. V času našega obiska sta bili tam vsaj dve družini iz Madžarke. Dežela pravljic obudi spomine na pravljične junake –
Zvezdica Zaspanka, Kekec z Bedancem, Zlatolaska, cel kup čarovnic, tudi Ali Baba in štirideset razbojnikov imajo tam svoj tabor – vstop vanj pa je na lastno odgovornost. Skozi deželo pravljic teče tudi potoček »Mrzlek« pri katerem se lahko tudi odžejaš, jaz sem to priložnost izkoristil, res je voda mrzla in prav
osvežujoča.


Ob koncu ogleda »dežele«, nas pot zapelje še v muzej dežele, v katerem nam miniaturni predniki prikažejo kako so delali in živeli včasih seveda ob razlagi »kustosa«. Naj zapišem, da je bilo vzpenjanje do »čarovnic« kar mukotrpno, ravno zaradi vročine. Gledali smo smerokaze na katerih je pisala razdalja do hiše čarovnice, pa kar nismo verjeli, da smo v tem času prehodili tako malo razdaljo.

Seveda pri čarovnicah naša pot še ni bila končana, saj je blizu Olimja še Jelenov greben – gostišče ob katerem tudi gojijo jelene in muflone. Vsi se sprehajajo prosto v ogradi, vendar si jih gostje lahko ogledajo od blizu, tudi pobožajo in mogoče tudi hranijo.


V gostišču smo si privoščili kar si je kdo zaželel: ledeno kavo mrzlo limonado, sladoled, pivo …
Po okrepčilu smo se vračali proti Podčetrtku in se odzvali povabilu Milojke in jo obiskali v njuni hišici. Bili smo postreženi kot kralji, največ smo konzumirali domače sokove in odlične slaščice. Tu smo se odločili, da bomo kopanje v Aqua luni prestavili za naslednjič, saj bi bili mogoče malo na tesno s časom.
Naj napišem, da imajo v Podčetrtku odlično izpeljane kolesarske poti, tudi pohodnih poti ne manjka in so tudi lepo označene. Sami kraji so čisti in lepo urejeni, tako, da se tja izplača odpraviti na kakšen izlet mogoče v kombinaciji s kratkotrajnim kopanjem v njihovih toplicah.
Tudi nazaj smo se varno vrnili z vlakom, na katerem ni bilo pretirane gneče. Pot je zopet minevala ob klepetu, mogoče je koga premagal tudi kratkotrajni dremež in ena, dve, smo bili na domači postaji, kjer smo se zadovoljni poslovili.


Tekst: MiroR
Foto: Margareta in Miro