Novoletni pohod, ki je imenitno povezal dve železnici prek Bleda
Tokratni tradicionalni Novoletni pohod Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice, nam je Slavko trasiral, kot se je izkazalo, po poti dveh železniških postaj na progah, ki sta še kako zaznamovali zgodovino in usode ondi živečih ljudi. Ena njih je leta 1870 povezala Trbiž z Ljubljano, druga pa leta 1906 Jesenice z Gorico. Obe dve pa v tedanji Avstro – ogrski kakopak zaledje monarhije s pristaniškim Trstom. Železnica nas je, kot pritiče zgodbi, pripeljala do železniške postaje Bled – jezero.
Tu zbrani smo se slabi vremenski napovedi navkljub, ki , resnici navkljub sploh ni bila tako slaba, po strmini stopnic odpravili proti Mali Zaki z regatnim centrom. Klepet vzdolž dinamične razgledne poti je utrjeval znanstva in dogodivščine nedavno minulih Božično Novoletnih praznikov, zavoljo česar je bilo izrečeno prenekatero voščilo z željami po vsem dobrem. Mimo Pupinovega spomenika smo kaj kmalu dosegli Malo Zako, da bi nekaj za tem dospeli v Zako in se podali naprej proti Vili Bled, nekdanji Titovi rezidenci, na mestu, kjer je bil v sredini 19. st. zgrajen Windischgratzev dvorec, ki ga je bil po I. sv. vojni odkupil kralj Aleksander Karađorđevič in za tem njega novo podobo, na začetih temeljih nove gradnje, po II. sv. vojni s svojo rezidenco v socialistični Jugoslaviji nadaljeval Josip Broz Tito. Pod omenjeno zgradbo smo bili deležni okrepčila v obliki čokoladnih bombonov in Maričinega poživitvenega odmerka zoper nadležnih zimskih virusov. Prehodili smo območje Mlina z iztekajočo Jezernico. Spotoma je bilo moč opazovati otoček sredi jezera in na čase zgolj slutiti v meglice zaviti starodavni tisočletni grad, ki ga je bil leta 1011 nemški kralj Henrik ll. podaril Briksenskim škofom, v prvi darovnici iz leta 1004 je bil namreč podarjen in tako prvič omenjen že Bled, pod imenom Veldes. Mimo enega stebrov turizma, izhajajočega iz 19. stol., imenovanega Grand hotel Toplice, nas je pot vodila do nekolikanj sodobnejšega trgovskega centra, ki se ga je zavoljo arhitekture med ljudmi prijelo ime »Gadafi«.
Ustavili smo se v Ašku, se okrepčali s kavo ali čem podobnim in pridodali katerega kosov Maričine potice, morda piškotov. Pot nas je zlagoma povzdignila do predela Union imenovanega in naprej mimo Petrola, novega krožišča, »nizbrdo«, po kolesarski stezi in pešpoti, kjer smo bili prečili Savo Dolinko, mimo turističnih campov, hipodroma in za tem v klanec proti Lescam. Ko smo dosegli omenjeno naselje nas je pot utirila na pločnik. V ponujenem soncu smo ob snežni kaši dosegli železniške tire in malo za tem železniško postajo Lesce – Bled. Tu zbrani smo se veseli, da smo zase napravili nekaj dobrega, z željo po vsem dobrim, razšli. Glavnina se je proti domu podala z vlakom, nekaj njih pa nas je prav tja dostavil avtobus. Če se po 3. januarja doživetem leto pozna, nas letos nedvomno čaka nemalo rekreacijskih korakov in s tem marsikaj za dušo in telo postorjenega.
Marjan Zupan
