Izlet v Kekčevo deželo

Društvo bolnikov z osteoporozo Jesenice je imelo v programu dela izlet v neznano, katerega je organizirala predsednica sama, saj je hotela presenetiti članice in člane s prijetno izkušnjo, s katerimi naj bi se vrnili v čas otroštva. Morala je celo omejiti število obiskovalcev, saj nas je iz štartnega mesta pri bivšem hotelu Erika odpeljal avtobus organizatorja. Žal je bilo število zainteresiranih večje od zmožnosti, tako so se izleta udeležili tisti, ki so se prej prijavili.

Že takoj na štartnem mestu smo presenetili tudi animatorja, saj je pričakoval za avtobus otrok, ne pa babice in dedke.

No, pa se je gospod prilagodil starostni skupini in pričel z animacijo dogodka. Najprej nas je po gozdnih stezicah odpeljal do domovanja Bedanca. Ta je imel v svojem domovanju ujeta Brincelna in teto Pehto. Brincel mu je moral kuhati, teta Pehta pa pospravljati, ker pa se je Pehta nekaj puntala jo je za kazen zaprl v kletko. Na prošnjo animatorja in obiskovalcev pa jo je le izpustil. Malo sta se pokregala v pristnem kranjskogorskem narečju, potem pa se je Teta Pehta posvetila še obiskovalcem. Bedanec nam je dovolil tudi ogled svoje koče, ter malo pokomentiral, da mu Pehta ni dobro pometla ter pospravila domovanja –
pa niti ni bilo tako hudo umazano.

Pridružila sta se nam tudi Mojca in Kekec, ki sta blizu pasla kozice, ki so se nam tudi pustile pobožati, kar smo vsi radi izkoristili, saj take priložnosti ne doživiš vsak dan, če ne živiš ravno na kmetiji.

Meni je teta Pehta rekla, da se me spomni še kot fantiča in da sem bil navihan fante. Teto Pehto sem nato zaprosil, če si lahko ogledamo tudi njeno domovanje. Lesena hiška je bila skromno opremljena z veliko suhih in sušečih zelišč, tako da je v njej prijetno dišalo.

Nato smo se skupinsko slikali še s teto Pehto, Mojco in Kekcem pred Pehtino hišico in skupno zapeli Kekčevo pesem, ki smo jo seveda še vsi znali, čeprav smo se je naučili v otroških letih.

Po pesmi smo se v spremstvu vodiča podali še po gozdnih potkah, ob katerih smo lahko še občudovali gobe in ostalo rastlinje, nazaj do organizatorjevega avtobusa, ki nas je odpeljal zopet nazaj na štartno mesto, kjer nas je čakal »naš« avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Kranjsko Goro.

Ker pa nas je sprehod malo utrudil smo se v Kranjski Gori ustavili še pri enem Vandotovem junaku Kosobrinu. Tako se je namreč imenovala okrepčevalnica, kjer smo imeli kosilo. Ker pa vsi le nismo bili preveč utrujeni, se je oblikovala še skupina pohodnikov, ki smo se iz Kranjske Gore podali še po delu poti – Juliana trail do Podkorena. Potka je bila čudovita, nekaj časa smo hodili ob Savi, nato po travnikih ob
katerih smo lahko občudavali tudi noje spominske kapelice in vas Podkoren.

Nazaj smo se vrnili ravno pravi čas za okusno kosilo s katerim smo si napolnili želodčke. Polni lepih vtisov smo se vrnili na avtobus, ki nas je odpeljal domov.

Tekst: Miro R.
Foto: DoRa