Iz Gamelenj na Rašico

Ko sem tistega jasnega aprilskega jutra stopil na vlak proti Ljubljani, mi je nekje v podzavesti odzvanjal refren Marjanine zimzelene, »Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet …« In res nas je omenjenega dne proti prestolnici peljal kar osemindvajset članov Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice.

Prispevši v Vižmarje smo si oprtali nahrbtnike in po nekaj kroženja zavoljo obvozov, z lokalnim potniškim prometom izstopili v Gameljnah. Po nastavitvi pohodnih palic sta nas Slavko in Miro kaj kmalu utirila na pravo pot. Prijetna gozdna pot, ozaljšana z bogastvom pomladnega rastja in ptičjega petja se je počasi a vztrajno vzpenjala proti željenemu cilju, ki smo ga zaenkrat zgolj slutili.

Telesna aktivnost nas je ogrela do stopnje, ko je bilo potrebno sleči in strpati v nahrbtnik katerega rokavov, nagniti steklenico osvežilne pijače, ali si privoščiti sladkega okrepčila. V tej smeri je deloval tudi Slavkov štrudelj, ki nam je sleherniku dal prepotrebne energije. K ubranemu koraku navkreber je kakopak pripomogla dobra volja, ki smo jo v zajetni meri prinesli s seboj in je je bilo za izvoz. V doglednem času smo po s senco obdarjeni poti nekako dosegli 641 metrov nadmorske višine, ki pritiče Domu Rašiške čete vrh Rašice.

Vse skupaj smo nadgradili, ali če hočete, zvišali z vzponom na 17 m visok kovinski stolp. Razgled je nudil marsikaj. Da ne naštevam vsega, naj omenim zgolj čudovit pogled na sosednjo Šmarno goro, v belino odete Karavanke, Storžič in ostale vršace Kamniško Savinjskih Alp, Vodice nekje spodaj in kakopak Ljubljana s Stožicami v ospredju. Tega je bilo v obilju in na tem mestu niti ni namen neskončno naštevanje vsega, kar bi konec koncev bralca utegnilo utrujati.

Po sestopu z visokega piedestala smo se bili pri in ob koči prijaznega osebja nekolikanj okrepčali, se tako ali drugače popisali in žigosali. Za piko na i je neposredno pred odhodom sledila skupinska, tako imenovana »gasilska« fotografija z vsemi navzočimi in že je ob prijetnem kramljanju sledil spust po gozdni cesti do Rašice, prve v ll. svetovni vojni požgane slovenske vasi.

Sedaj že asfaltno cesto smo premerili tja do Gamelenj, od tam pa z lokalnim avtobusnim prevozom v Vižmarje na vlak, ki nas je do dobra uhojene po tirih popeljal na Gorenjsko.

Minil je lep, pohodniško naravnan dan, ko smo postorili marsikaj na dušo in telo dobro delujočega.

Zapisal: Marjan Zupan