Idrija

Idrija v spomladanskem mesecu, polna cvetočih dreves in rož.

Na kaj najprej pomislimo ob omembi mesta Idrija? Seveda na čipke, rudnik in žlikrofe.

Polni pričakovanj smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili z avtobusom proti končnemu cilju.

Pot nas je vodila mimo Ljubljane proti Logatcu, kjer smo se zapeljali skozi znani brezov drevored, ki so ga zasadiliv še v času Napoleona. Kar nekaj starih lip so v zadnjem času morali požagati in zasaditi  nove, da se tako lep  drevored ohranja še naprej. Logatec stoji na Logaškem polju, pravijo, da so vrata notranjske, ker se od tu začne Notranjska. Skozi kraj je speljana železniška proga Ljubljana – Sežana, kar je poleg bogatih gozdov omogočilo razvoj lesne industrije. Poznan je tudi po kolesarskem maratonu Franja.

V Logatcu smo imeli prvi postanek za jutranjo kavo.

Pot smo nato nadaljevali proti Idriji. Po prihodu v mesto smo se od avtobusne postaje napotili do prekrasnega naravnega spomenika Divje jezero. Zanimivo in lepo kraško jezero je nastalo nad izvirom iz podzemne jame. Jezero in okolica se postavljata z izjemnim bogastvom rastlinstva in živalstva. Voda v jezero priteka  iz strmo spuščajočega se potopljenega jamskega rova, ki so ga potapljači doslej raziskali do globine 160 metrov. Iz jezera izteka najkrajša slovenska reka Jezernica, dolga le 55 m, v strugo Idrijce. 

Od jezera nas je pot vodila čez most nad Idrijco do 3.5 km dolgega vodnega kanala Rake. Zgrajen je bil konec 16. stoletja in je iz vodnega zajetja dovajal vodo do raznih rudniških naprav v mestu: žag , mlinov, dvigalih  in drobilnih naprav ter črpalk, s katerimi so črpali vodo iz rudnika. Sprva je bil lesen kanal, okoli leta 1770 so ga obzidali. Danes z vodo oskrbuje malo hidroelektrarno Mesto. Ob njem poteka za domačine in turiste priljubljena sprehajalno rekreacijska in naravoslovna učna pot, po kateri smo se ob spremljavi ptičjega petja, otroškega  živžava na igrišču, sprehodili nazaj v središče mesta.

V samem mestu smo obiskali srednjo šolo, v kateri se nahaja tudi čipkarska šola, v kateri se uči klekjlati vsako leto več otrok, trenutno nekaj več kot 500 otrok in mladih. Seveda pa vsi otroci ne hodijo v šolo v Idriji, temveč učiteljice klekljanja gostujejo po drugih šolah izven mesta.  Predstavili so nam način klekljanja, od začetka do končnega izdelka, pa tudi razstavo izdelkov otrok. Videli smo čudovite izdelke nakita  iz čipke, kar je bilo za nas ženske posebno zanimivo.

Malo naprej od šole nas je pot vodila do na hriba, na katerem stoji grad, v katerem pa nikoli ni živel graščak. Prostore so uporabljali kot poslovno upravno stavbo rudnika.  Grad je tudi danes lepo urejen in vzdrževan.

Po ogledih smo se polni lepih vtisov napoti v južni del mesta do bližnjega gostišča Kos, kjer so nam postregli  kosilo, najbolj smo se seveda veselili žlikrofov, ki so s svojim okusom potrdili dobro ime. 

Vožnja proti domu je hitro minila, v avtobusu se je sem in tja slišal pogovor, večina pa smo vtise mesta shranjevali z zaprtimi očmi v tišini ali dremežu po dobrem kosilu.

Vsi tisti, ki smo bili v Idriji prvič ali po dolgih letih, smo videli da je Idrija lepo mesto, ki skrbi za ohranitev  kulturne dediščine, ki s čipkarska šolo živijo, jo razvijajo in predajajo naslednjim rodovom.

Zapisala
Štefana Jovičić