V varstvu kranjskih rovov

Mlado jutro je pregnalo še tistega malo kar pritiče noči in se pogumno spustilo v nov dan, čeravno negotov, saj nihče ni vedel kaj mu bo v teh vojnih časih namenil. Vagoni so v ritmu železnice drdrali ob toku Save in mestoma se je zdelo, kot bi jo bili hoteli objeti, poljubiti, se zliti z njo. Rezek pisk lokomotive je naznanil skorajšnji prihod na kranjski kolodvor. Kar nekaj nas je tistega mladega jutra izstopilo tam. Vodja skupine Slavko nas je, do neke mere otopele in vojne psihoze vajene, mimo vseh nemških postajniških žandarjev, varno pospremil do Savske loke, kjer smo bili vstopili na zgolj delno uporaben Savski most, se v skupini podali mimo visokih, ožganih zidov pogorelega Majdičevega mlina in hidroelektrarne za njim, da bi nekaj za tem zagrizli v granitne tlakovce Jelenovega klanca.

Predirajoče zavijanje siren je zarezalo v spokoj jutra in nam, ob vzklikih in kretnjah Slavka pospešilo korak do vhoda v pravkar dograjene kranjske rove, se podvizali vanje, kamor nas je prijazno, a hkrati odločno usmerila prijazna domačinka, da bi bili ušli v tistih dneh hudo možnemu zavezniškemu bombardiranju gorenjske prestolnice.

V objemu podzemlja smo se v soju brleče svetlobe, ki se je medlo sipala z oboka rovov zazrli v resne, tu pa tam prestrašene obraze zaskrbljenih meščanov. Matere so objemale in ovijale otroke v topla kocasta ogrinjala.

V strnjeni skupini smo se ob navodilih Kranjčanke pomikali po podzemlju mesta, kjer je bil nameščen mogočen rezervoar z ogromnimi količinami vode, za slučaj požarnega opustošenja mesta.

Krak rova se je bil na nekem delu odcepil proti jugu, a nas so vodili v smeri kanjona Kokre, od koder smo lahko le še za čas v slušno polje ujeli oddaljujoče valovanje mogočnih bombnikov Liberatorjev, ki so se jeli izgubljati proti Avstriji.

Vsemu navkljub smo se podali v enega naslednjih rovov, ki se je s poprej petnajstih, skozi kranjski konglomerat plaistocenske starosti spuščal do triindvajsetih metrov pod zemljo in smo se nekako pod Pungertom spuščali proti izhodu. Tako mi, kot vsi ostali, ki smo bili poiskali zavetja v 1300 metrih rovov pod Kranjem, ki sta jih bila v šestih mesecih zgradila kranjska gradbinca Josip Slavec in Josip Dedek. V glavnem, v homogeni skupini smo kot vsi drugi počasi zapustili podzemlje in ga zamenjali s sončnim blagodatjem Prešernovega Kranja.

Hvala lokalni turistični vodnici in Slavku, snovalcu popotovanj Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice, za doživet zgodovinski zgodnje februarski dan.

Besedilo in foto:
Marjan Zupan