Pohodniško, s prgiščem zgodovine in kulture po Jurčičevi poti iz Višnje Gore do Muljave

Nekaj pred sedmo smo prisedli na avtobus, ki je bil s prijetno družbo Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice namenjen proti Višnji Gori, na izhodišče Jurčičeve poti. Od tam smo, obdani s somišljeniki v duhu pohoda in kulture, ob zvokih Godbe na pihala Stična, zapuščali prijetno mestece in nič kaj po polžje zagrizli v gozdnat grič, da bi mimo ruševin Starega gradu dosegli Polževo, kjer smo se bili ob zvokih prej imenovanega orkestra nekolikanj podprli.

Po opuščenem travnatem smučišču smo dosegli vrh planote s poznogotsko cerkvico Sv. Duha 630 m nad morjem, od tam pa v objemu gozda, mimo razvalin gradu Roje, vasi Oslica, do Jurčičeve Muljave.

Če je bila v začetnem delu poti »magla svuda oko nas«, kot bi simpatično dejala Josipa Lisac, nas je ob sestopu proti Muljavi razsvetlilo in kakopak grelo prijetno, skoraj da pomladno sonce.

V Muljavi popotnika navduši lična, s slamo krita rojstna hiša »4. dan marcija 1844 porojenega pesnika in pisatelja slovenskega Josipa Jurčiča«, kakor piše na v ostenje hiše vzidani spominski plošči, ki mu jo je bil namenil »hvaležni narod, 15. avgusta 1882«.

Človeka ponese v veličino ustvarjalčevega dela in duha. Nedaleč stran stojijo: čebelnjak, kašča in sušilnica lanu, ob gozdiču pa zanimiva lesena bajta, s slamo krita Krjavljeva koča, ki predstavlja bivalno kulturo kajžarjev ali bajtarjev. Na stojnicah je bilo moč kupiti sira, mesnin in medu. Prav slednji se mi je z vso sladko lepljivostjo razlil po notranjosti nahrbtnika, ob tem omočil vsebino, ter mi v misli, kakor na usta zvabil nemalo jeze, ki sem se je poslužil kasneje doma ob praznjenju nahrbtnika. Pa kaj bi to. Kulturna bit narodova je z ob poti dejavnimi ljudskimi godci in pesmijo eskalirala v čudovitem Muljavskem naravnem avditoriju.

Ob bolj ali manj preslišanih govorcih politične nature se je v veselje množice dogodila veselica na poskok. Ob prijetnih srečanjih z znanci od blizu in daleč nas je kaj kmalu dosegla dogovorjena druga ura popoldan s petnajst čez, ko nas je »gorenjske vandrovce« našel avtobus in že smo drveli pod vznožja Karavank in Alpskih vršacev.

Merico kulture smo bili peljali s seboj z doživeto »avtobus interpretacijo« Mlakarjevega Avtoprometa Gorica in Rozinega Povodnega moža, v izvedbi odličnega Lojzeta Ropreta. Vsa zahvala Slavku Štefelinu, da nam je bilo dano v pohodniškem zanosu, obdanem s čudovito gričevnato naturo in ljudmi zaužiti zgodovine, kulture, veselja, pripadnosti, kakor zavedanja.

Besedilo in foto:
Marjan Zupan