Na avtobusni postaji sta nas pričakala predsednica društva Nuša s soprogom in še nekaj članic, ki so se pripeljale z lastnim prevozom.

Ker je sonce že pošteno pridobivalo na svoji moči, smo se najprej odpravili do krajevnega zelenega parka Triglavski gaj, ki nam je ob ogledu nudil prijetno senco pod krošnjami dreves in ob žuborenju razvejanega potočka. Park je lepo urejen, s klopicami, ima tudi malo jezerce z otočkom, igrala za otroke.

Skrita zelena oaza med reko Savo in stanovanjskimi hišami, je vredna ogleda in počitka.

Iz parka smo pot nadaljevali v smeri Gozd Martuljka in Kranjske gore, po levi strani Save.

Nezahtevna pot nas je vodila po gozdu v senci, ob spremljavi raznovrstnega ptičjega petja, pogledih cvetočih rožic, ki imajo v gozdu prav poseben odtenek barve.

Prehodili smo kar dober kos poti, vmes ob postanku naredili, kot je v navadi in za lep spomin, skupno fotografijo ter se počasi vrnili proti Mojstrani, mimo pokošenih travnikov, vse do gostišča in picerije Špajza, kjer smo potešili lakoto in se odžejali.

Preden smo se odpravili nazaj na avtobus, smo dogovorili termin za obisk Velike Planine, ki je zaradi slabega vremena v mesecu juniju odpadel.

Za nami je še eden izmed vsakomesečnih pohodov in izletov. Tokratni nas je popeljal po poteh in stranpoteh Mojstrane, za katero sem mislila, da kar dobro poznam, a nas je danes pot popeljala tudi v skrite kotičke. Ostalo nam je še kar nekaj poti a to v naslednjem letu.

Veselimo se že naslednjega.
Do takrat pa uživajmo v lepih poletnih dnevih

foto: Štefana, DORA, MR

Ob prihodu so nas pod mogočno senco drevesa pričakale predsednica društva in organizacijski odbor z aperitivom in s še toplo in dišečo pehtranovo potico izpod rok kuharice doma. Potica je bila božansko dobra.

Po prihodu vseh prijavljenih smo ugotovili, da se nas je letos zbralo malo manj, verjetno na račun že dopustniških dni na morju in drugih opravičljivih vzrokov.

Po uvodnem pozdravu predsednice Nuše smo se že tradicionalno ob 12.uri odpravili po peš do Trilobita in Javorniškega akumulacijskega jezera, ki s svojo kristalno zeleno in hladno vodo na 940 m nadmorske višine, v neokrnjeni naravi v poletnih dneh ponuja prijetno ohladitev. Nekateri pogumneži se kljub hladni vodi tudi kopaju v njem.

Mi smo si malo nad jezerom v hladnem potočku osvežili roke in noge.
Seveda pa sm vso to naravno lepoto in družbo ovekovečili s skupinsko fotografijo.

Pot nazaj je potekala skozi gozd, čez cvetoče travnike, ob pogovoru o rožah, domačih sirupih, peki štrudlja, osnovnošolskih spominih in še o mnogočem.

Senca nas je vabila, da se pred kosilom še malo ohladimo in odžejamo, saj je bilo sonce gospodar neba brez oblačka in temu primerno je bilo potrebno skrbeti za dobro in hladno osvežitev.

Po dobrem kosilu z žara, kar se pikniku pritiče, je sledilo še tekmovanje v prelivanju vode s kozarci v plastenke.
Štiri pogumne prostovoljke smo se pomerile v zabavni igri, polni smeha in medsebojne pomoči. Poleg zmagovalke Jožice smo tudi ostale tri prejele nagrade.

Seveda pa je sledil še srečelov. Iskrena hvala vsem, ki so na kakršen koli način pripomogli k zbiranju sponzorjev in daril, pripravi vrečk z darili, inovativnimi bonbon srečkami, prodajo in vsem malenkostmi, ki so pripomogli k temu, da smo dobili toliko daril, saj so bile prodane vse srečke.

Na pikniku sem bila letos prvič, nekaj članic in članov društva že poznam ali s pohodov, izletov, telovadbe, iz mladostnih dni,… nekaj pa sem jih spoznala na novo in sem jih bila vesela, bili so resnično prijetna družba.

Domov smo se odpravili v popoldanskih urah, s polnimi rokami daril in obljubami sami sebi, da se naslednje leto spet srečamo v tej čudoviti naravi in družbi.

Tekst in fotografije: Štefana Jovičič

Vožnja je bila zabavna, popestrena s petjem in dobro hrano. Najbolj korajžni so se podali v morje, ostali pa z vodičem Janezom po Novalji z ogledom kulturnih znamenitosti. Na koncu pa naj pohvalimo še šoferja Ernesta, ki nas je zabaval s “kosmatimi” vici in seveda vodiča Janeza, ki je poskrbel da smo izvedeli kaj novega.

Izlet smo zaključili s prijetno in varno vožnjo domov.

Tekst in fotografije: članica Mojca Posušen

Prev 1of12 Next

Datum ekskurzije je sovpadal tudi z bližnjim svetovnim dnevom čebel, ki ga praznujemo tudi zaradi predloga slovenskih čebelarjev.

Na pot smo se podali štirinajstega maja z avtobusom, ki nas je varno pripeljal do Male Nedelje, kjer smo obiskali »kmečki turizem Kr Bee«. To kmetijo vodita Uroš in Leona, ki sta se v Prlekijo priselila iz Gorenjske.

Tu sta kupila kmetijo, kjer sta postavila edinstvene čebelnjake s po tremi panji, za katerimi sta uredila apartmaje, kjer lahko njuni gostje uživajo v pomirjajoči apiterapiji.

Uroš nam je predaval o življenju čebel – ima predpisano kranjsko sivko, ki naj bi jo gojili čebelarji v Sloveniji. Povedal nam je tudi o produktih ter katere naj bi zaradi hormonov uživali moški in katere ženske. Seveda smo vse te produkte tudi degustirali.

Nekateri so nakupili tudi čebelje izdelke.

Na posestvu gojijo tudi kozice in ovce, ki največkrat razveseljujejo otroke. Starši jih lahko pustijo tudi v varstvu, medtem ko sami raziskujejo okolico s kolesi …

Po končanem ogledu smo se odpeljali še do Bioterm, kjer smo si privoščili tri ure razvajanja v termalni vodi. Jaz sem terme izkoristil do konca

Po kopanju smo si privoščili odlično kosilo ter se ob dogovorjeni uri odpravili proti domu. Seveda se ob povratku nismo odpovedali obisku Trojan, kjer smo si privoščili še sladoled in krofe.

Na avtobusu smo še malo urejali vtise in se počasi poslavljali, vsak na svoji postaji.

Bil je lep dan!

Tekst in foto: MiroR

Prev 1of9 Next

Najprej smo se peš podali do avtobusne postaje, od koder smo se z avtobusom odpeljali do Brda. Potreben je bil še krajši sprehod in že smo bili na recepciji protokolarnega objekta.

Po plačilu vstopnic smo se podali na ogled parka. Čeprav smo se zmenili, da si park lahko ogledamo individualno in se ob dogovorjeni uri dobimo pri izhodu, smo se več ali manj držali kar v skupini.
Ogledovali smo si cvetoče grmovje, rože, jezerca z labodi, prečili mostičke čez potočke, šli mimo golf igrišča … Nogometna igrišča smo si ogledali bolj od daleč.

Seveda smo si ogledali tudi renesančni grad s terase in njegove vodomete. Pridno smo prebirali tudi panoje na katerih so bili opisani tudi zgodovinski podatki o lastnikih in objektih parka.
Da je park tako lepo cvetoč in ima toliko rastlin iz celega sveta je zaslužen botanik in aristokrat Karel Zois. To je bil tudi prvi botanični vrt v naših krajih.

Proti koncu obiska smo odšli še do hlevov, kjer je bilo zunaj tudi nekaj »lipicancev« in si jih ogledali v vsej njihovi lepoti.
Po končanem ogledu smo se še peš podali do Kokrice, kjer smo si privoščili zasluženo kosilo, ter se z avtobusom in vlakom vrnili na Jesenice.

Upam, da je vsem udeležencem park ostal v lepem spominu in da se bodo še kdaj vrnili na krajši izlet!

Tekst in foto: MiroR

Prev 1of17 Next

Na kaj najprej pomislimo ob omembi mesta Idrija? Seveda na čipke, rudnik in žlikrofe.

Polni pričakovanj smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili z avtobusom proti končnemu cilju.

Pot nas je vodila mimo Ljubljane proti Logatcu, kjer smo se zapeljali skozi znani lipov drevored, ki so ga zasadiliv še v času Napoleona. Kar nekaj starih lip so v zadnjem času morali požagati in zasaditi nove, da se tako lep  drevored ohranja še naprej. Logatec stoji na Logaškem polju, pravijo, da so vrata notranjske, ker se od tu začne Notranjska. Skozi kraj je speljana železniška proga Ljubljana – Sežana, kar je poleg bogatih gozdov omogočilo razvoj lesne industrije. Poznan je tudi po kolesarskem maratonu Franja.

V Logatcu smo imeli prvi postanek za jutranjo kavo.

Pot smo nato nadaljevali proti Idriji. Po prihodu v mesto smo se od avtobusne postaje napotili do prekrasnega naravnega spomenika Divje jezero. Zanimivo in lepo kraško jezero je nastalo nad izvirom iz podzemne jame. Jezero in okolica se postavljata z izjemnim bogastvom rastlinstva in živalstva. Voda v jezero priteka  iz strmo spuščajočega se potopljenega jamskega rova, ki so ga potapljači doslej raziskali do globine 160 metrov. Iz jezera izteka najkrajša slovenska reka Jezernica, dolga le 55 m, v strugo Idrijce. 

Od jezera nas je pot vodila čez most nad Idrijco do 3.5 km dolgega vodnega kanala Rake. Zgrajen je bil konec 16. stoletja in je iz vodnega zajetja dovajal vodo do raznih rudniških naprav v mestu: žag , mlinov, dvigalih  in drobilnih naprav ter črpalk, s katerimi so črpali vodo iz rudnika. Sprva je bil lesen kanal, okoli leta 1770 so ga obzidali. Danes z vodo oskrbuje malo hidroelektrarno Mesto. Ob njem poteka za domačine in turiste priljubljena sprehajalno rekreacijska in naravoslovna učna pot, po kateri smo se ob spremljavi ptičjega petja, otroškega  živžava na igrišču, sprehodili nazaj v središče mesta.

V samem mestu smo obiskali srednjo šolo, v kateri se nahaja tudi čipkarska šola, v kateri se uči klekjlati vsako leto več otrok, trenutno nekaj več kot 500 otrok in mladih. Seveda pa vsi otroci ne hodijo v šolo v Idriji, temveč učiteljice klekljanja gostujejo po drugih šolah izven mesta.  Predstavili so nam način klekljanja, od začetka do končnega izdelka, pa tudi razstavo izdelkov otrok. Videli smo čudovite izdelke nakita  iz čipke, kar je bilo za nas ženske posebno zanimivo.

Malo naprej od šole nas je pot vodila do na hriba, na katerem stoji grad, v katerem pa nikoli ni živel graščak. Prostore so uporabljali kot poslovno upravno stavbo rudnika.  Grad je tudi danes lepo urejen in vzdrževan.

Po ogledih smo se polni lepih vtisov napoti v južni del mesta do bližnjega gostišča Kos, kjer so nam postregli  kosilo, najbolj smo se seveda veselili žlikrofov, ki so s svojim okusom potrdili dobro ime. 

Vožnja proti domu je hitro minila, v avtobusu se je sem in tja slišal pogovor, večina pa smo vtise mesta shranjevali z zaprtimi očmi v tišini ali dremežu po dobrem kosilu.

Vsi tisti, ki smo bili v Idriji prvič ali po dolgih letih, smo videli da je Idrija lepo mesto, ki skrbi za ohranitev  kulturne dediščine, ki s čipkarska šolo živijo, jo razvijajo in predajajo naslednjim rodovom.

Zapisala
Štefana Jovičić

Prev 1of16 Next

Pot nas je najprej vodila do vhoda v rudnik Sitarjevec, kjer smo si ogledali okolico in si privoščili kavo. Potem smo nadaljevali pot do Mestnega muzeja, kjer smo si ogledali: 
– stalno zbirko savskih prodnikov,
– vse o zgodovine plovbe po reki Savi,
– o začetki južne železnice, 
– o rudniku Sitarjevec, ki je eden najstarejših rudnikov.

Po dobri malici smo se ob reki Savi sprehodili nazaj na železniško postajo in se polni novega znanja odpeljali z vlakom domov.

Hvala gospodu Slavku za še en čudovit pohod.

Teks: Jerica Kalan
Foto: Miro Ražman

Pa pričnimo na začetku:
Predavanje o sarkopeniji je organiziralo društvo bolnikov z osteoporozo Jesenice. Predavala je odlična predavateljica iz centra za krepitev zdravja Zdravstveni dom Jesenice – diplomirana fizioterapevtka gospa Marijana Markovc. Gospa Marijana nas je seznanila, da je sarkopenija bolezen mišic, ki ne prizadene
samo starejše, temveč tudi ostalo populacijo.

Sarkopenije je več vrst, vsaka pa zelo oteži življenje prizadetemu. Ozdraviti pa se je ne da, lahko pa jo zdravimo in preprečujemo s telesnimi vajami in pravilno prehrano bogato z beljakovinami.
Poučila nas je tudi katere vaje so najbolj primerne, kaj morajo paziti osteoporozni bolniki in nam povedala še veliko uporabnih informacij.
Po predavanju nam je predavateljica še odgovarjala na naša vprašanja. Ob koncu predavanja smo se ji zahvalili za vse podane informacije, o katerih smo se pogovarjali še ko smo zapustili predavalnico. Še enkrat hvala g. Marijana!

Tekst in foto MiroR

Ps. Predavateljica nam je povedala da uteži niso naše sovražnice, ampak naše priateljice, tako, da veste zakaj sem vas, ko sem nadomeščal silil z utežmi in elastičnimi trakovi.

V veselem razpoloženju se je avtobus vse od Mojstrane do Radovljice polnil s članicami in člani našega društva. Z nami je bila tudi predsednica društva Nuša in seveda vodja izleta Slavko, ki sta nas pozdravila v imenu društva in povedala program izleta. 

Kot bi mignil smo se zapeljali po vsem znani cesti proti Postojni. Slavko nam je med tem, ko smo mi skozi okna opazovali pokrajino, osvežil znanje o Postojni, Pivki in ne vsem znanem naselju Prestranek, ki leži nad levim bregom reke Pivke. V tem naselju je bilo nekoč gospodarsko pomembno železniško postajališče, še dan danes je znano podjetje Javor Pivka. V okolici naselja je več kraških jam, ki pa niso urejene za turistične oglede (Mrzla jama, Ovčja jama, Zakajeni spodmol,…). V 16.stoletju je bil v naselju prvič omenjen grad Prestranek, ki je v vsem času do danes zamenjal mnogo lastnikov, seda je v njem Center za vzgojo jahalnih konj. 

Peljali smo se tudi mimo lepo urejenega parka vojaške zgodovine v občini Pivka.

Opatija nas je pričakala v tihem deževnem vremenu, ki pa nas navkljub temu ni zadržalo, da si ne bi ogledali dobro založene lokalne  tržnice, polne rož in zelenjave ter si v bližnjem lokalu privoščili dopoldanske kave. 

Do dogovorjenega mesta ob obali nas je pot vodila mimo prelepih parkov, najbolj znani so Park sv. Jakova, Park Angelina in Park Margareta. Kljub zimskemu času in dežju so parki polni zelenja in urejenih poti.

7 km pot do Lovrana smo prehodili po obalni promenadi Lungomare, ob kateri je polno znamenitosti, malih plaž, tudi za kužke, najbolj me je pritegnil kip dekleta z galebom. Pa ni bil le kip galeba, tam se je kot maneken na ogled postavil živi galeb, kar priča fotografija. 

Na poti so nam prijazne domačinke ponudile slastne flancate, po istrsko hroštule.

Po prihodu v mesto Lovran, smo se po stopnicah povzpeli do mestne hiše. Samo mesto je bilo že pripravljeno na  tradicionalni pustni karneval.

Kaj več si zaradi vremenskih razmer nismo uspeli ogledati, smo pa ob poti nad obalo videli veliko lepih starih vil in hotelov.

Da bi bil zaključek izleta popoln, smo si v Lovranu privoščili kosilo. Sardelce in lignji so bili njami, ful dobri bi rekli naši mladinci.

Ker imamo dobre organizatorje in se tudi mi držimo dogovorjenih ur nas je avtobus po kosilu že čakal, da nas odpelje nazaj domov.

Na poti domov se je pogovor v avtobusu še bolj razživel in en, dva, tri smo bili  v Radovljici, kjer so nas zapustili prvi člani in potem tako na vsaki postaji vse do jutranjega izhodišča.

Se vidimo naslednji mesec na novem doživetje.

Zapisala:
Štefana Jovičič 

Izčrpne informacije o dolgotrajni oskrbi in pomoči na domu sta nam podali koordinatorka za dolgotrajno oskrbo ga. Jerneja in vodja pomoči na domu in dolgotrajne oskrbe ga. Maja iz domačega doma upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice.

Predstavili sta vse potrebne administrativne korake od oddaje vloge do uveljavitve pravice, oblike in dodatnih storitev dolgotrajne oskrbe za vse tri občine in sicer  Jesenice, Kranjsko Goro in Žirovnico, prav tako pa tudi o možnosti pomoči na domu, ki je v vseh treh omejenih občinah že utečena praksa in se iz leta v leto povečuje.

Prisotni smo imeli kar nekaj vprašanj, glede na lastne izkušnje oskrbe in nege svojcev doma.

Po pridobljenih odgovorih in vabilu, da se za kakršne koli dodatne informacije lahko obrnemo na obe koordinatorici, smo v tiskani obliki prejeli še brošure in gradivo z izčrpnimi informacijami.

Ob koncu se je predsednica društva Nuša Ražman v imenu društva in vseh prisotnih zahvalila obema predavateljicama za vse informacije, ki smo jih na nam razumljiv način prejeli ter jima izročila simbolično  darilo društva ročno delo naše članice in sicer sliko rumenih sončnic, ki so simbol boja proti osteoporozi.

Tekst in fotografije
Štefana Jovičič