Na kaj najprej pomislimo ob omembi mesta Idrija? Seveda na čipke, rudnik in žlikrofe.

Polni pričakovanj smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili z avtobusom proti končnemu cilju.

Pot nas je vodila mimo Ljubljane proti Logatcu, kjer smo se zapeljali skozi znani lipov drevored, ki so ga zasadiliv še v času Napoleona. Kar nekaj starih lip so v zadnjem času morali požagati in zasaditi nove, da se tako lep  drevored ohranja še naprej. Logatec stoji na Logaškem polju, pravijo, da so vrata notranjske, ker se od tu začne Notranjska. Skozi kraj je speljana železniška proga Ljubljana – Sežana, kar je poleg bogatih gozdov omogočilo razvoj lesne industrije. Poznan je tudi po kolesarskem maratonu Franja.

V Logatcu smo imeli prvi postanek za jutranjo kavo.

Pot smo nato nadaljevali proti Idriji. Po prihodu v mesto smo se od avtobusne postaje napotili do prekrasnega naravnega spomenika Divje jezero. Zanimivo in lepo kraško jezero je nastalo nad izvirom iz podzemne jame. Jezero in okolica se postavljata z izjemnim bogastvom rastlinstva in živalstva. Voda v jezero priteka  iz strmo spuščajočega se potopljenega jamskega rova, ki so ga potapljači doslej raziskali do globine 160 metrov. Iz jezera izteka najkrajša slovenska reka Jezernica, dolga le 55 m, v strugo Idrijce. 

Od jezera nas je pot vodila čez most nad Idrijco do 3.5 km dolgega vodnega kanala Rake. Zgrajen je bil konec 16. stoletja in je iz vodnega zajetja dovajal vodo do raznih rudniških naprav v mestu: žag , mlinov, dvigalih  in drobilnih naprav ter črpalk, s katerimi so črpali vodo iz rudnika. Sprva je bil lesen kanal, okoli leta 1770 so ga obzidali. Danes z vodo oskrbuje malo hidroelektrarno Mesto. Ob njem poteka za domačine in turiste priljubljena sprehajalno rekreacijska in naravoslovna učna pot, po kateri smo se ob spremljavi ptičjega petja, otroškega  živžava na igrišču, sprehodili nazaj v središče mesta.

V samem mestu smo obiskali srednjo šolo, v kateri se nahaja tudi čipkarska šola, v kateri se uči klekjlati vsako leto več otrok, trenutno nekaj več kot 500 otrok in mladih. Seveda pa vsi otroci ne hodijo v šolo v Idriji, temveč učiteljice klekljanja gostujejo po drugih šolah izven mesta.  Predstavili so nam način klekljanja, od začetka do končnega izdelka, pa tudi razstavo izdelkov otrok. Videli smo čudovite izdelke nakita  iz čipke, kar je bilo za nas ženske posebno zanimivo.

Malo naprej od šole nas je pot vodila do na hriba, na katerem stoji grad, v katerem pa nikoli ni živel graščak. Prostore so uporabljali kot poslovno upravno stavbo rudnika.  Grad je tudi danes lepo urejen in vzdrževan.

Po ogledih smo se polni lepih vtisov napoti v južni del mesta do bližnjega gostišča Kos, kjer so nam postregli  kosilo, najbolj smo se seveda veselili žlikrofov, ki so s svojim okusom potrdili dobro ime. 

Vožnja proti domu je hitro minila, v avtobusu se je sem in tja slišal pogovor, večina pa smo vtise mesta shranjevali z zaprtimi očmi v tišini ali dremežu po dobrem kosilu.

Vsi tisti, ki smo bili v Idriji prvič ali po dolgih letih, smo videli da je Idrija lepo mesto, ki skrbi za ohranitev  kulturne dediščine, ki s čipkarska šolo živijo, jo razvijajo in predajajo naslednjim rodovom.

Zapisala
Štefana Jovičić

Prev 1of16 Next

Pot nas je najprej vodila do vhoda v rudnik Sitarjevec, kjer smo si ogledali okolico in si privoščili kavo. Potem smo nadaljevali pot do Mestnega muzeja, kjer smo si ogledali: 
– stalno zbirko savskih prodnikov,
– vse o zgodovine plovbe po reki Savi,
– o začetki južne železnice, 
– o rudniku Sitarjevec, ki je eden najstarejših rudnikov.

Po dobri malici smo se ob reki Savi sprehodili nazaj na železniško postajo in se polni novega znanja odpeljali z vlakom domov.

Hvala gospodu Slavku za še en čudovit pohod.

Teks: Jerica Kalan
Foto: Miro Ražman

Pa pričnimo na začetku:
Predavanje o sarkopeniji je organiziralo društvo bolnikov z osteoporozo Jesenice. Predavala je odlična predavateljica iz centra za krepitev zdravja Zdravstveni dom Jesenice – diplomirana fizioterapevtka gospa Marijana Markovc. Gospa Marijana nas je seznanila, da je sarkopenija bolezen mišic, ki ne prizadene
samo starejše, temveč tudi ostalo populacijo.

Sarkopenije je več vrst, vsaka pa zelo oteži življenje prizadetemu. Ozdraviti pa se je ne da, lahko pa jo zdravimo in preprečujemo s telesnimi vajami in pravilno prehrano bogato z beljakovinami.
Poučila nas je tudi katere vaje so najbolj primerne, kaj morajo paziti osteoporozni bolniki in nam povedala še veliko uporabnih informacij.
Po predavanju nam je predavateljica še odgovarjala na naša vprašanja. Ob koncu predavanja smo se ji zahvalili za vse podane informacije, o katerih smo se pogovarjali še ko smo zapustili predavalnico. Še enkrat hvala g. Marijana!

Tekst in foto MiroR

Ps. Predavateljica nam je povedala da uteži niso naše sovražnice, ampak naše priateljice, tako, da veste zakaj sem vas, ko sem nadomeščal silil z utežmi in elastičnimi trakovi.

V veselem razpoloženju se je avtobus vse od Mojstrane do Radovljice polnil s članicami in člani našega društva. Z nami je bila tudi predsednica društva Nuša in seveda vodja izleta Slavko, ki sta nas pozdravila v imenu društva in povedala program izleta. 

Kot bi mignil smo se zapeljali po vsem znani cesti proti Postojni. Slavko nam je med tem, ko smo mi skozi okna opazovali pokrajino, osvežil znanje o Postojni, Pivki in ne vsem znanem naselju Prestranek, ki leži nad levim bregom reke Pivke. V tem naselju je bilo nekoč gospodarsko pomembno železniško postajališče, še dan danes je znano podjetje Javor Pivka. V okolici naselja je več kraških jam, ki pa niso urejene za turistične oglede (Mrzla jama, Ovčja jama, Zakajeni spodmol,…). V 16.stoletju je bil v naselju prvič omenjen grad Prestranek, ki je v vsem času do danes zamenjal mnogo lastnikov, seda je v njem Center za vzgojo jahalnih konj. 

Peljali smo se tudi mimo lepo urejenega parka vojaške zgodovine v občini Pivka.

Opatija nas je pričakala v tihem deževnem vremenu, ki pa nas navkljub temu ni zadržalo, da si ne bi ogledali dobro založene lokalne  tržnice, polne rož in zelenjave ter si v bližnjem lokalu privoščili dopoldanske kave. 

Do dogovorjenega mesta ob obali nas je pot vodila mimo prelepih parkov, najbolj znani so Park sv. Jakova, Park Angelina in Park Margareta. Kljub zimskemu času in dežju so parki polni zelenja in urejenih poti.

7 km pot do Lovrana smo prehodili po obalni promenadi Lungomare, ob kateri je polno znamenitosti, malih plaž, tudi za kužke, najbolj me je pritegnil kip dekleta z galebom. Pa ni bil le kip galeba, tam se je kot maneken na ogled postavil živi galeb, kar priča fotografija. 

Na poti so nam prijazne domačinke ponudile slastne flancate, po istrsko hroštule.

Po prihodu v mesto Lovran, smo se po stopnicah povzpeli do mestne hiše. Samo mesto je bilo že pripravljeno na  tradicionalni pustni karneval.

Kaj več si zaradi vremenskih razmer nismo uspeli ogledati, smo pa ob poti nad obalo videli veliko lepih starih vil in hotelov.

Da bi bil zaključek izleta popoln, smo si v Lovranu privoščili kosilo. Sardelce in lignji so bili njami, ful dobri bi rekli naši mladinci.

Ker imamo dobre organizatorje in se tudi mi držimo dogovorjenih ur nas je avtobus po kosilu že čakal, da nas odpelje nazaj domov.

Na poti domov se je pogovor v avtobusu še bolj razživel in en, dva, tri smo bili  v Radovljici, kjer so nas zapustili prvi člani in potem tako na vsaki postaji vse do jutranjega izhodišča.

Se vidimo naslednji mesec na novem doživetje.

Zapisala:
Štefana Jovičič 

Izčrpne informacije o dolgotrajni oskrbi in pomoči na domu sta nam podali koordinatorka za dolgotrajno oskrbo ga. Jerneja in vodja pomoči na domu in dolgotrajne oskrbe ga. Maja iz domačega doma upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice.

Predstavili sta vse potrebne administrativne korake od oddaje vloge do uveljavitve pravice, oblike in dodatnih storitev dolgotrajne oskrbe za vse tri občine in sicer  Jesenice, Kranjsko Goro in Žirovnico, prav tako pa tudi o možnosti pomoči na domu, ki je v vseh treh omejenih občinah že utečena praksa in se iz leta v leto povečuje.

Prisotni smo imeli kar nekaj vprašanj, glede na lastne izkušnje oskrbe in nege svojcev doma.

Po pridobljenih odgovorih in vabilu, da se za kakršne koli dodatne informacije lahko obrnemo na obe koordinatorici, smo v tiskani obliki prejeli še brošure in gradivo z izčrpnimi informacijami.

Ob koncu se je predsednica društva Nuša Ražman v imenu društva in vseh prisotnih zahvalila obema predavateljicama za vse informacije, ki smo jih na nam razumljiv način prejeli ter jima izročila simbolično  darilo društva ročno delo naše članice in sicer sliko rumenih sončnic, ki so simbol boja proti osteoporozi.

Tekst in fotografije
Štefana Jovičič

Vipava ima več stoletno zgodovino z obilico lepih dvorcev in gradov, v Vipavi izvira tudi reka Vipava, ki ima več kraških izvirov, tudi deltasti izvir, ki je edinstven v Evropi. Ima tudi 25 mostov.

Ime Vipava izhaja še iz keltskega jezika in pomeni dolina pod skalami.

Pa naj začnem od začetka.

Že zgodaj zjutraj smo se z vlakom odpeljali do Ljubljane, kjer smo se presedli na avtobus, ki nas je pripeljal do Vipave.

Tu smo si najprej pod vodstvom našega Slavka ogledali Župnijsko cerkev svetega Štefana, z odlično poslikavo starih mojstrov, ter veličastnimi orglami na koru.

Po obisku cerkve smo se podali še na krajši pohod do razvalin starega gradu, ki je bil zgrajen predvidoma v 13 stoletju. Eden zadnjih lastnikov je bil tudi diplomat Herberstein, kar je pisalo na informativni tabli ob ruševinah.

Do Starega gradu vodita dve poti, mi smo si izbrali daljšo in bolj položno. Po kateri smo se tudi vrnili v dolino po ogledu ostankov gradu. Nekateri so si ob poti še nabrali lovorov list za domačo uporabo.

V dolini smo se podali na stari trg, kjer smo počakali na lokalno vodičko, ki nas je popeljala po mestu in nam povedala kup podatkov o sami Vipavi, o znanih ljudeh, zgradbah in reki Vipavi in njenih izvirih. Nekaj iz njene razlage bom poizkusil podati tudi vam – vse mi tudi ni ostalo v glavi, malo bom pa tudi preskakoval po temah – ne zamerite.

V Vipavi živi približno 2000 ljudi, imajo tudi univerzo, kjer sta dve fakulteti.

Eni najbolj znanih graščakov in upraviteljev je bila družina Lanthier ,ki je prišla iz Italije.

Ko jih je obiskal habsburški cesar Leopold prvi, Je za njega in njegovo spremstvo dal sezidati novi dvorec, ki stoji še danes in je v njem sedež univerze, ter ogromno konjušnico za 240 konj. No konjušnica danes ne stoji več, je pa tam mestni park. Ob robu parka so postavljeni kipi baročnih dečkov poimenovani putti. Vodička nam je povedala, da je bilo prvotno število kipov dečkov večje, pa so jih neznanci odtujili.

Nasproti trga stoji občinski park, ki so ga ravno tako oblikovali graščaki in so hoteli malo kopirati Versajski park. Sredi parka je vodnjak v obliki štiriperesne deteljice. V parku raste tudi več vrst dreves, ki so jo plemičem prinesli razni gostje iz celega sveta.

Na trgu stoji tudi spomenik padlim za svobodo v drugi svetovni vojni, ki ga je izdelal mojster Plečnik. Ravno zaradi njegovega imena ga niso odstranili iz trga, saj je na njej precej krščanske simbolike npr. križ, podstavek v obliki zvona, pa še grozdje na vrhu.

Potem smo si ogledali še deltast izvir reke Vipava, ki izvira izpod Lanthierijievega dvorca, ogledali tudi mostičke na dvorišču dvorca, obrambni stolp Gradišče in star kamniti most, ki je tudi med najstarejšimi v Evropi.

Izvedel sem tudi da obstajajo poštne milje, saj napis na kamnu ob stolpu navaja, koliko milj je do Ljubljane.

Naj omenim, da je nekaj časa v Vipavi prebival tudi znameniti Leonardo da Vinci, kjer je preučeval vodno obrambo pred Turki in vmes izumljal še kakšne manjše uporabne stvari, na kar spominja tudi spominska soba v dvorcu.

Pa naj bo za enkrat dovolj podatkov o Vipavi.

Po vseh ogledih smo odšli še na dobro kosilo in se polni lepih vtisov vrnili domov.

Sedaj pa že nestrpno pričakujemo prvi petek v novem letu, kjer se bomo tradicionalno podali okrog Blejskega jezera in naprej v Lesce.

Tekst in foto: MiroR

V ponedeljek 3. 11. smo bili člani društva bolnikov z osteoporozo Jesenice udeleženci ulične zabave ob praznovanju 100 letnice naše članice Mihaele-Mihelce Višnar.

Zelo sem bila ganjena ob njenih besedah ko je dejala zelo vesela: “Nuša, kakšno presenečenje so mi pripravili otroci.”

Kot slike povedo je bilo res veselo vzdušje. Zbrali so se sorodniki, plesala je Folklorna skupina Julijana, zdravljico z lepimi besedami ji je zaželel tudi župan Občine Jesenice in podžupanja, predstavniki drugih društev katerih je bila tudi članica in sosedje.

Hvala svojcem, da smo bili lahko tudi mi del njene zgodbe.

Besedilo in fotografije: Nuša Ražman, društvo bolnikov z osteoporozo Jesenice

Na delavnici ročnih del smo pod vodstvom mentorice Zdenke pričeli z izdelovanjem okraskov za novoletno jelko.

Pokazala nam je izdelovanje “bunkic” iz papirja. Ja, kar precej prepogibanja lističev bo potrebna da bomo prišle do takega izdelka kot je na sliki.

Besedilo in slike: Nuša Ražman, članica društva bolnikov z osteoporozo Jesenice

G. Miha se je kot otrok boril z bolečinami v sklepih, večni utrujenosti … V otroških in najstniških letih so mu bile prepovedane vse športne aktivnosti.

Šele pri oseminštiridesetih letih mu je bila postavljena prava diagnoza – kronična avto imuna bolezen Celiakija.

Po vseh osebnih raziskavah trga o brezglutenski prehrani se je odločil za poslanstvo – ozaveščati ljudi o Celiakiji, ter zdravi prehrani brez glutena tudi preko spletne strani ARTICHOKA.

Najbolj veselo novico nam je povedal ob zaključku predavanja: v letošnjem letu je na Ljubljanskem maratonu pretekel razdaljo desetih km, kar je velik dosežek glede na vse mladostno najstniške omejitve pri gibanju.

Iskrene čestitke tudi s strani Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice!

Tekst in foto: Mojca Posušen